Železnodobno in zgodnjesrednjeveško grobišče. O zgodnji poseljenosti doline pričajo železnodobno gomilno grobišče na južnem pobočju Perovškovega hriba jugovzhodno od naselja Mala Kostrevnica in zgodnjesrednjeveški grobovi na Kajetovem hribu v Veliki Kostrevnici, kjer je bil izkopan tudi ženski grob s pridatki: bronasto zapestnico, ulito bronasto pasno spono, ulitim bronastim križnim gumbom in bronasto samostrelno fibulo. Nad rahlo nagnjenim pobočjem, kjer so našli grobove, je večji, z gozdom poraščen plato, ki ima vse terenske značilnosti prazgodovinskega naselja.

Jurij Humar in studenci ob poti. Za Primskovčane in prebivalce okoliških vasi je po Kostrevniški dolini vodila glavna cesta do železniške postaje v Litiji. Na dolgi poti so morali ljudje poskrbeti tako za telesne potrebe kot tudi za izgled. Ohranil se je spomin, da je številne izvire ob cesti, ob katerih so si ljudje pogasili žejo, blagoslovil primskovški župnik in zdravilec Jurij Humar, da so se v Veliki Kostrevnici pri Žanetu ustavljale ženske, si očistile prašne in blatne čevlje ter se po potrebi preoblekle, preden so nadaljevale pot proti Litiji; še danes pa o tistih drugačnih časih priča hudomušno ledinsko ime Usrana gas za obronek gozda v Mali Kostrevnici nad Perovškom.

Rejenka plemenitega rodu. V Veliki Kostrevnici je bila pri družini Hauptman, po domače pri Lesarju, v reji tržaška najdenka plemenitega rodu Marija Sušek, poročena Dolšek, stara mati pisatelja in zdravnika Slavka Gruma ter prva litijska diplomirana babica.

Obljuba. Med drugo svetovno vojno so se Kostrevničani zaobljubili, da bodo 10 let zapored romali v Marijino svetišče na Zaplazu, če ne bodo izseljeni ali če se bodo srečno vrnili iz izgnanstva. Obljubo so pričeli izpolnjevati 2. maja 1946, ko so se zbrali na Libergi in se med potjo z molitvijo in petjem zahvaljevali Mariji. Romanje je z leti postalo tako priljubljeno, da so se mu začeli pridruževati tudi verniki iz okoliških krajev in je živo še danes.

Kostrevniške buče in gasilske veselice. Kostrevničanov se že od nekdaj drži vzdevek »kostrevniške buče«. Zakaj je tako, ni znano. Na znanih kostrevniških veselicah, kot se je spominjal domačin, niso smele manjkati buče: »Takšne veselice so se odvijale tudi po drugih vaseh, povsod so imeli kakšno posebnost, v Javorju so licitirali pečeno svinjsko glavo, tu v Kostrevnici pa so bile buče. Manjše, izdolbene, so postavili na mizo za vazico z rožami, večje so nataknili na slavolok ob vhodu, posebno velika je stala na mizici pri vhodu in je služila za vstopnino, buča na vsakem koraku, za okras in oči. Še danes se nas drži vzdevek kostrevniške buče, pa se zato nič ne jezimo.«  (Niti življenja 2013, str. 192). Kostrevniški fantje pa so se z bučami postavljali tudi na veselicah v okoliških vaseh, o čemer priča fotografija z javorske veselice leta 1933, na kateri je tudi skupina Kostrevničanov z veliko bučo, nataknjeno na kolu in pokrito s klobukom. Krajani še danes negujejo družabno življenje z vsakoletnimi gasilskimi veselicami v središču kraja in šegavo izročilo o bučah z »Bučnfestom« v Lupinici, pozabljeni pa niso tudi znameniti veseli večeri, ki so v kostrevniško dvorano privabljali ljudi od blizu in daleč.