Primskovo

Primskovo leži v srcu dolenjskega hribovja, poraslega z bujnimi gozdovi, ki jih na gosto prekinjajo dolinice z obdelanimi polji, na sončnih straneh pobočij pa vinogradi z zidanicami, med katerimi so speljane ozke poti, ki povezujejo 16 zaselkov. Prva znana omemba Primskovega je iz leta 1258 z imenom »Prinskau«. Po ustnem izročilu je kraj dobil ime po vzkliku »Prim se za kou«, ko so ljudje po strmih stezicah hodili peš iz vasi Primskovo ob vznožju gore do vrha Primskovega. Primskovo nas pritegne iz zgodovinsko-arheološkega vidika, saj slovi po ostankih enega mogočnejših turških obrambnih taborov na Slovenskem, ki je bil obdan z dvojnim obzidjem. Tretje obzidje je povezovalo zgradbe na vrhu gore. S tem sta povezana tudi dva stražna stolpa. Primskovo je bilo pomembno romarsko središče – božja pot za Dolenjsko. Znotraj tabora so tri cerkve: božjepotna cerkev Marijinega rojstva, cerkev sv. Nikolaja in cerkev sv. Petra. Primskovo povezujemo z izjemno osebnostjo Jurija Humarja. Primskovški gospod, Jurij Humar, čudodelnik s Primskovega, je deloval v letih od 1876 do 1890, vse do svoje smrti. Primskovo slovi kot dolenjski razglednik. Z vrha lahko občudujemo na jugovzhodu Gorjance, na jugu Kočevsko in Ribniško hribovje, na zahodu Julijce z očakom Triglavom, na severozahodu Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe ter na severu Menino planino in Kum, Zasavsko Sveto goro ter Vače.

Primskovo je odlična izhodiščna točka za izlete v bližnjo in daljno okolico. Najlepša je pot do Zaplaza, najdaljša pa je pešpot od Primskove gore do Bogenšperka, mimo Kopačije, Vinjega in Ježnega Vrha, Višnjega Grma, preko Vrat na Leskovico. Na parkirišču ob župnišču je postavljena razgledna plošča, na kateri so grafično prikazani okoliški hribi in vrhovi pa tudi zračne linije do posameznih znanih svetovnih mest. Ob lepem vremenu so občudovanja vredni čudoviti sončni zahodi.

Izvirna ponudba domačinov

Ekološka kmetija Vodnjov, Zagrič 2, Primskovo; t: 041 664 615. Njihovo ekološko pridelano sadje je zelo zdravo, okusno in hranljivo. V sadovnjakih uspeva več kot 100 sort in 30 vrst sadja, glavnino predstavljajo leske in orehi. Povabijo vas na ogled in predstavitev sadnega in zeliščnega vrta, ponudijo vam svoje pridelke ali apiterapije v čebelnjaku.

Turistična kmetija Gracarjeva domačija, Obla Gorica 5, Šmartno pri Litiji, t: 041 789 796

Več informacij

Etnološko društvo Jurija Humarja, t: 01 897 51 59

Spoznajte podobo Primskovega

Primskova gora (590 m n. m.)

Zgradbe vrh Primskove gore so iz časov turških upadov na Slovenskem. Največ upadov je bilo v letih od 1469 do 1490. Tabor po ljudskem izročilu ni bil nikoli premagan. Legenda celo pravi, da so Turki iz dolenjske smeri (Veliki Gaber) prišli le do vzpetine oziroma pobočja Kukelj. Tam se namreč konča gozd in se pride na jaso. Od tam so kukali (od tod tudi ime jase) gor na Primskovo. Ko so zagledali tabor in mogočno obzidje z dvema stražnima stolpoma, so se zbali in umaknili nazaj.

Cerkev Marijinega rojstva

Božjepotna cerkev Marijinega rojstva je na vrhu Primskove gore v jedru gotska stavba iz 14. stoletja. Župnija je začela delovati leta 1753 kot župnijski vikariat. Pravijo, da je bilo pred tem romanje na Primskovo k Mariji na skali. Ob praznovanju 205-letnice nastanka župnije so leta 2003 odkrili »medaljone« nad stranskim vhodom v cerkev, ki po nekaterih prepričanjih sodijo v 11. stoletje. S pokopališke strani pa so odkrili gotski vhod. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev sv. Nikolaja iz 17. stoletja. Omenja jo že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Leta 1891 je bila predelana v prvo šolo. Stavba je 1905 pogorela, a so jo domačini obnovili in spet usposobili za šolo. V njej je šolski pouk potekal od 1891 do 1941. Januarja 1942 je bila požgana in ostala dolga leta zapuščena. Sedaj je lepo obnovljena in služi različnim namenom. Tretja najmanjša cerkev v taboru je cerkev sv. Petra. Po pripovedovanju domačinov naj bi se v bližini nahajalo grobišče graščakov z Bogenšperka. 6. 1. 1942 je bila požgana tudi ta cerkev. Ob božjepotni Marijini cerkvi na Primskovem stoji mogočna lipa, ki je stara več kot pol stoletja.

Čudodelnik Jurij Humar

Primskovški gospod Jurij Humar je bil duhovnik, zdravilec, bioenergetik, homeopat in kulturnik. Bil je izobražen teolog, zanimal se je za astronomijo in govoril več evropskih jezikov. Bil je ljudski zdravnik, ki je nesebično pomagal, svetoval in zdravil. Uporabljal je magnetizem, homeopatijo, telepatijo in hipnozo. Po naravi je bil veder in prijazen človek, ki je pomagal tudi z bioenergijo in polaganjem rok na bolne dele telesa. Hipnotiziral je tudi na daljavo, vplival je celo na živali.

Ljudem je s pomočjo radiostezije pripovedoval tudi o prihodnjih dogodkih. Humarja je obiskovalo do dvesto ljudi na dan, pisma so pošiljali iz Francije, Španije in Amerike. Živel je asketsko, zelo je bil povezan z Bogom. Vse te zmožnosti je Jurij Humar imenoval »življenjski magnetizem«. Pokopan je pri župnijski cerkvi Marijinega rojstva. Njegove zgodbe in dejanja zdravilske sposobnosti se prenašajo iz roda v rod po ustnem izročilu, o njegovem življenju in delu lahko beremo tudi v knjigi. Mnogi so prepričani, da kraj njegovega zadnjega počitka še vedno izžareva zdravilno energijo.

Primskovčani so nam povedali

Arheološka odkritja. Raziskave spomeniškega varstva so odkrile ostanke temeljev poganskih templjev. Odkrili so tudi Hallstattsko grobišče z napisom in grobovi. Pri župnijski cerkvi so naleteli na sledove ilirsko-ventske naselbine iz 6. in 5. stoletja pr. n. št.

Kopačija je dobila ime po kopah. Vidne kotanje v okolici še danes pričajo, da so tu žgali kope. Gostilna Draksler je bila v preteklosti stičišče kraja. Tu živi že četrti rod Drakslerjev, ki je domačijo obnovil. Nekoč bogata gostilna in domačija je bila poznana daleč naokoli. Trije rodovi so vodili gostilno; Matevž, Franc in Lojze. Vsi so bili glasbeno nadarjeni. Vsak izmed njih je znal poprijeti za frajtonarico. Ljudje pripovedujejo, da tako dobre »župce«, kot je bila na Kopačiji, ni nikjer drugje. Po letu 1850 je bila v gostilni prva privatna šola vse do leta 1891, ko so preuredili Miklavževo cerkev v prvo šolo.

Iz vasi nas pelje pot …

Na Doljni vrh k poznobaročni cerkvi sv. Janeza Krstnika, v kateri je glavni baročni oltar z letnico 1724. Blizu je tudi izvir Krampljevec. Voda iz tega izvira je pitna in po pričevanjih domačinov tudi zdravilna. Izvir, ki niti v najhujši vročini ne presahne, je zanimiv zaradi dveh obokanih mostičkov, za katera domačini trdijo, da sta bila postavljena še v času rimskega imperija.

Na Ježni vrh k cerkvi sv. Petra, ki jo je zgradila družina Zadražnik leta 1999 v zahvalo, da so ostali živi, ko jim je bila namenjena že skoraj gotova smrt.

V Mišji Dol k baročni cerkvi sv. Lucije iz leta 1759. Mišji Dol je dobil ime po menihih iz stiškega samostana, ki so postavili cerkev sv. Lucije in podeželski dvorec, ki je še vedno ohranjen. Krajani so v sodelovanju z župnijo v letu 2005 obnovili najstarejše prenosne orgle (portativ) na Slovenskem iz 17. stoletja. Glavni oltar sv. Lucije iz obdobja stiškega opata Antona barona Gallenfelsa (1688–1719) je eden najlepših baročnih oltarjev. Na zunanji steni pri vhodu so ohranjeni sledovi poslikav, desno od kamnitega vhodnega portala pa je ohranjena kamnita »miza«, na kateri je včasih stal lesen oltar sv. Lucije s konca 17. stol., ki se danes nahaja pod korom.

Na Oblo Gorico, kjer je nekoč na Podškalski skali, na hribu Gradce, stal grad Wolchenberg. Še danes poimenujemo ta kraj »Grace«. Grad je dal pozidati krški škof Roman I že pred letom 1161, vmes je prešel v oglejske roke. Igral je pomembno vlogo v času turških vpadov, bil zadnjič omenjen kot Woltensperch leta 1343 in na koncu končal kot gradbeni material okoliških hiš.

V Zagrič, kjer je na mestu, kjer danes stoji lovska koča, nekoč stal gradič Grič (Gritsch). Janez Vajkard ga omenja v Slavi vojvodine Kranjske. Grad je bil sprva last Gallov, potem baronov Lichtenbergov, konec 19. stoletja še baronov Wurzbachov. Razvaline so uporabili za gradnjo okoliških hiš.

V Miklavževo cerkev na ogled Rastoče knjige Primskovo, ki ima bogate korenine in veliko sporočilno vrednost našega kraja. Prva stalna razstava in 1. zvezek sta poklon in ljubezen do ljudi, ki so zaznamovali, ustvarjali in bogatili naš kraj. Rastoča knjiga vsako leto raste, predstavlja mesto navdiha in ustvarjalnosti in z navdušenjem povezuje vse generacije.