Liberga

Razložene vasi Liberga, Jelša in Preska nad Kostrevnico ležijo na slemenu med Kostrevniško in Jablaniško dolino. Svet je ponekod hribovit in gozdnat, večinoma pa gričevnat. Na nižjih nadmorskih višinah prisojnih območij so zasajeni vinogradi. Mimo zidanic je speljana vinogradniška pot od Jelše, preko Liberge, Preske nad Kostrevnico do zaselka Tisje. Vasi Liberga in Jelša sta prvič omenjeni leta 1406. Prva kot Wilpurchgschiess, Vilburgino selo, druga z nemško obliko Erlaw. V železni dobi in kasneje v času Rimljanov je mimo vasi Preska nad Kostrevnico, Liberga in Jelša vodila pomembna trgovska pot, ki je povezovala Stično na Dolenjskem z Vačami in Trojanami onkraj Save. Krajevni leksikon navaja, da naj bi v Jelši po ljudskem izročilu bivali ajdi.

Izvirna ponudba domačinov

Ekološka kmetija Pr’ Turk ponuja sezonsko zelenjavo in ekološko pridelano meso – Preska nad Kostrevnico 18, Šmartno pri Litiji, t: 031 664 121.

Gostilna Pri Rozi nudi poleg izvrstne hrane tudi prostor za avtodome in piknike – Jelša 19, Šmartno pri Litji; t: 040 593 993.

Mesnine Bajec je družinsko podjetje, ki ponudi svoje izdelke na degustacijah in pogostitvah – Liberga 10 A, Šmartno pri Litji; t: 040 327 523.

Več informacij

Javni zavod Bogenšperk, t: 01 898 78 67

Spoznajte podobo Liberge

Medvedova sušilnica sadja

Medvedova sušilnica sadja na Libergi stoji neposredno ob Levstikovi poti. Glede na kulturno-varstvene vrednote je izjemna v slovenskem merilu, saj je ena najbolje ohranjenih še delujočih brezdimnih sušilnic za sadje v osrednji Sloveniji. Razglašena je za kulturni spomenik državnega pomena. Grajena je iz kamenja in ometana, ima obokano kurišče in nad njim komoro za sušenje. Na fasadi se nahaja letnica 1845 in iniciali IT. Leta 2015 je bila v celoti obnovljena in je danes še vedno v uporabi.

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata se omenja že leta 1526 v popisu cerkvenih dajatev za vojsko proti Turkom. Prvotno je tukaj stala romanska kapela, ki naj bi bila starejša kot prva cerkev v Šmartnem in naj bi bila zgrajena v prvi polovici 12. stoletja. Tu so maševali in pokopavali duhovniki iz Šentvida pri Stični. Leta 1611 so h kapeli prizidali cerkev, 1697 pa še zvonik. Leta 1886 so nizki romanski obok podrli in prezbiterij dvignili. Kipa cerkvenih zavetnikov sv. Mohorja in Fortunata sta iz leta 1611. Stranska oltarja so leta 1906 zavrgli in postavili nova v »tirolskem« slogu. Stare kipe, ki so bili gotovo baročno delo, so spravili v mrtvašnico, ljudje pa so jih raznesli po domovih. Ohranjen je le kip sv. Roka.

Domačini so nam povedali

Sv. Valburga. Na območju se pojavljajo tradicionalna ledinska imena za slovenski prostor (Jelša, Tisje, Preska). Ime Liberga pa izhaja iz ženskega imena Valburga. Nemška redovnica in opatinja sv. Valburga, ki je živela v 8. stoletju, je bila verjetno zavetnica prve cerkve ali kapele na Libergi, njeno čaščenje so v te kraje mogoče zanesli nemški kolonizatorji. Ko je ta prostor pripadel oglejskim patriarhom, pa se je umaknila svetima Mohorju in Fortunatu in tonila v pozabo.

Levstik in pokopališče na Libergi. »Temu kraju se pravi na Libergi. Tik pota stoji cerkev brez duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalu nisem videl na kmetih tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in posajana z okroglimi kamenci, kakor imajo navado pri mestih. Ne vem, ali je cerkovnik tako domiseln ali imajo ljudje toliko spoštovanja do mrtvih.« Tako je o teh krajih pisal že Fran Levstik.

Okupacijska meja. Od domačije Zamanovih (Pr` Lavdan) se pot, ki je tudi del Levstikove poti, nadaljuje do samotne kmetije pri Lokarjevih (Pr` Borovnačar). Tu je med 2. svetovno vojno potekala nemško-italijanska okupacijska meja, katere ostanki so vidni še danes.

Stare hiše na Libergi. Hiše na prepišnem grebenu v vasi Liberga so razporejene ob cesti, ki se v vas odcepi pri gasilskem domu. Danes so prenovljene ali nove, staro podobo liberških kmečkih hiš pa še kažeta Železnikova in Medvedova domačija, zidani pol iz kamna, pol iz brun. Do nedavnega se je s častitljivo letnico na fasadi, 1441, ponašala Benckova domačija.

V Preski nad Kostrevnico se je rodil ornitolog Janko Ponebšek. Po doktoratu iz prava se je ob službi začel sistematično ukvarjati z ornitologijo. Napisal je številne poljudne in strokovne članke o biologiji ptic in lovstvu tako v domačih kot v tujih revijah. Zasnoval je tudi ambiciozen kompendij Ornis Sloveniae, ki naj bi vseboval sistematične opise vseh slovenskih ptic. Bil je soustanovitelj Ornitološkega observatorija v Ljubljani, ki je pomenil začetek organizirane ornitološke aktivnosti na Slovenskem.

Iz vasi nas pelje pot …

V vas Preska nad Kostrevnico, ki je razpotegnjena na prisojnem pobočju nad Kostrevniško dolino in grapo potoka Bezgovnica, pod hribi Grmada (699 m n. m.), Kobiljek (584 m n. m.) in Kožljevec (533 m n. m.). V vasi prevladujejo zidanice in počitniške hiše. Ugodna lega na lapornati zemlji je omogočila razvoj najbolj znanih vinskih goric na tem območju; na teh prisojnih pobočjih sonce namreč barva grozdne jagode skozi celo leto. Tukaj so tudi najsevernejše lege dolenjskega vinorodnega območja. Sprehod po vinskih poteh, mimo zidanic, v katerih domačini z veseljem ponudijo kapljico rujnega, vodi po strmo vzpenjajočih stopnicah med vinogradi. Če nadaljujemo po tej poti, pridemo do Frškinovega mlina in naprej mimo Liberge, Jelše v Kostrevniško dolino.

K spomeniku NOB v Tisje, ki je spomin na znamenito akcijo II. štajerskega bataljona, ki se je zapletel v bitko z nemškimi silami, ki velja za enega prvih spopadov slovenskih partizanov z redno nemško vojsko. Pripravljene na napad na nemško postojanko v Litiji naslednji dan jih je presenetila nemška vojska, ki je krenila proti Tisju iz dveh smeri, potem ko je bila opozorjena na prisotnost partizanov s strani lovcev in policistov, ki so šli na lov v revir v Tisje, da bi ustrelili divjačino za praznovanje. Nemci so se močno okrepili, zato se je partizansko vodstvo odločilo za umik. Toda 67 borcev 2. štajerskega partizanskega bataljona, pod poveljstvom španskega borca in narodnega heroja Franca Rozmana – Staneta, se je uprlo nemški soldateski. Komandant Stane in njegova najtesnejša bojna tovariša Dušan Kveder – Tomaž in Peter Stante – Skala so zmagali v bitki, v kateri so nemškim okupatorjem prizadejali precejšnje izgube. Partizani so se nato umaknili na Primskovo in se spopadli še z italijanskim okupatorjem. Leta 1951 je bil postavljen spomenik bitki in komandantu bataljona Francu Rozmanu Stanetu. Planinsko društvo Litija prireja vsakoletni pohod od Litije do Tisja.

Na okoliške hribe. Na Lavdanovem hribu so bili v 2. svetovni vojni postavljeni temelji za pristajalno ploščad. Ali pa na Kajetov hrib, kjer so pri prekopavanju vinograda našli več halštatskih grobov s pridatki. V bližini je bila domnevno prazgodovinska naselbina.